Splošno o svetišču

Na eni od teras Miklavškega hriba nad Celjem lahko še danes vidimo ruševine rimskega svetišča, pri katerem naj najprej izpostavimo prav njegovo poimenovanje.

Med izkopavanji svetišča v letih 1947-50 sta bila tukaj namreč najdena dva odlomka manjših kipcev, na katerih lahko prepoznamo upodobitev Herkula (roka z gorjačo) (Slika 1, Slika 2). Kljub temu, da je že takratni izkopavalec Josip Klemenc poudaril, da je bil Herkul zaradi majhnih kipcev le eno od spremljevalnih božanstev. Torej na podlagi teh dveh kipcev ni šlo za glavno oziroma edino božanstvo, ki so ga častili v tem svetišču. Kljub temu se je poimenovanje kot Herkulovo svetišče prijelo in zato ga tudi sedaj poznamo pod tem imenom. Včasih opazimo tudi poimenovanje Heraklejevo svetišče. Herkul oziroma latinsko Hercules je bil rimski bog in junak. Gre za ekvivalent grškega božanskega junaka, imenovanega Heraklej oziroma Heracles, ki je bil sin Zevsa in smrtnice Alkmene. Ker pa gre za rimsko svetišče, uporabljamo rimsko poimenovanje, torej Herkulovo svetišče.

Slika 1. Del prvega kipca, na katerem lahko prepoznamo roko, ki drži gorjačo (gorjača je bila eden od značilnih elementov Herkula) (hrani PMC, inv. št. 348)
Slika 2. Del drugega kipca, na katerem lahko prepoznamo roko, ki drži gorjačo (hrani PMC, inv. št. 349)

Poleg teh dveh kipcev pa je bil najden tudi odlomek palca večjega kipa (Slika 3), pri čemer pa na noben način ne moremo opredeliti, za katero božanstvo naj bi šlo. Tudi ne moremo reči, če je šlo za stoječi ali sedeči kip oziroma če gre za moško ali žensko božanstvo. Rekonstruirana velikost kipa pa bi na podlagi proporcionalnih razmerij človeškega telesa (Slika 4) znašala 3,5 m. Zato v tem prispevku to svetišče opisujemo kot t. i. Herkulovo svetišče.

Slika 3. Del marmornega palca večjega kipa (hrani PMC)
Slika 4. Proporci človeškega telesa, kot jih je prikazal Leonardo da Vinci na osnovi Vitruvijevih določil. Vir: Wikipedia

Naslednje vpadljivo dejstvo je njegova nenavadna lega, saj leži na platoju nad nekdanjim rimskim mestom (Slika 5, Slika 6, Slika 7). Rimska svetišča oziroma templje večinoma najdemo znotraj rimskih mest, običajno v povezavi z glavnim trgom (forumom) in glavnimi cestami oziroma rekami. Zato njegova lega izven mesta glede na to govori v prid podrejene funkcije. Vendar gre po drugi strani za izpostavljeno točko izven mesta, ki tako ponavlja oziroma obnavlja helenistični koncept monumentalnega urbanizma. Spregledati pa ne smemo niti dejstva, da se to območje nahaja na območju, kjer se predvideva predhodno keltsko mesto (oppidum). To kaže na močne navezave na starejše tradicije lokalnega prebivalstva.

Slika 5. Karta Celja (levo prva vojaška izmera 1763–1787, desno digitalni ortofoto posnetek). Vir: mapire.eu
Slika 6. Karta Celja (levo druga vojaška izmera 1806–1969, desno digitalni ortofoto posnetek). Vir: mapire.eu
Slika 7. Lokacija t. i. Herkulovega svetišča (izmere s elektronskim tahimetrom) na lidarskem posnetku. Vir: podatki državnega lidarskega snemanja

Svetišče predstavlja primer specifične arhitekturne oblike, ki je na območju Slovenije doslej edina znana in zato unikatna. Gre za tip rimskega templja s peristilnim dvoriščem oziroma s portikom. Na območju rimskega imperija se ta oblika začne pojavljati v času stikov s helenistično arhitekturo celinske Grčije in Male Azije, po avgustejskem obdobju pa se razširi po provincah, med njimi tudi v Norik in s tem v municipium Claudia Celeia. Poleg tega predstavlja celjsko svetišče enega redkih primerov arheološke dediščine pri nas, ohranjene in situ. Pri tem velja omeniti, da zidovi svetišča ponekod mejijo na rob prepada in so zato vsakodnevno izpostavljeni uničenju in propadanju. Posebnost predstavlja tudi delna konservacija in prezentacija svetišča v 50. letih 20. stoletja, ki je tako ponudila še dodaten izziv pri interpretaciji in rekonstrukciji.

Slika 8. Pogled proti SV na danes ohranjeno svetišče in situ