Gradbene faze in datacija svetišča

Poleg že omenjenih dveh gradbenih faz svetišča pa lahko prepoznamo še nekatere ostaline, ki govorijo o rabi prostora pred gradnjo in po opustitvi svetišča. Na rezultatih geofizikalnih raziskav lahko tako na globini 1,2 m pod površino (Slika 85) prepoznamo točkovne anomalije (Slika 85, št. 10), ki jih lahko pripišemo fazi pred izgradnjo svetišča (faza 0). Morda gre za stojke, ostanke lesenih kolov, ki bi jih lahko pripisali ostankom »starejšega svetišča, posvečenega lokalnim bogovom«, kar omenja že Klemenc. Omenja namreč tudi, da naj bi to svetišče stalo na vzhodnem delu planote, torej verjetno na predelu, kjer se nahajajo neopredeljeni ostanki zidov (Slika 86) in naj bi bilo požgano.

Slika 85. Interpretacija arheoloških ostalin na 24ns (podložen je tudi načrt izkopavanj po Klemenc 1957, 93, sl. 1)
Slika 86. Interpretacija zidov na Klemenčevem načrtu in rezultatih geofizikalnih raziskav

Naslednjo gradbeno fazo (faza 1) opredeljujemo kot obdobje izgradnje tetrastilnega prostila z globokim vestibulom, ki ga rekonstuiramo na podlagi ohranjenega kapitela (Slika 53) in zidov templja na Klemenčevem načrtu. Tej fazi pripisujemo tudi izgradnjo tempeljskega dvorišča, ki ga prepoznamo tako na rezultatih geofizikalnih raziskav (Slika 59) kot na posnetkih zračnega lidarskega snemanja (Slika 80). V časovnem smislu gre na podlagi analize kapitela za drugo polovico oziroma zadnjo četrtino 1. stoletja n. št., torej za flavijsko obdobje, natančneje za obdobje Domicijana (81–95 n. št.).

V prvi četrtini oziroma prvi polovici 2. stoletja (faza 2) je prišlo do predelave svetiščnega kompleksa. Morda pa je bil razlog naravna nesreča, lahko je šlo za stilno predelavo, najverjetneje pa je šlo za kombinacijo obojega. Na povečanje statike spodnje profilacije podija kaže predelava spojk za horizontalno spajanje, saj opazimo predelavo spojk lastovičjega repa v spojke v obliki črke Π, ki pa se pojavi v prvi četrtini oziroma prvi polovici 2. stoletja (med leti 125–150 n. št.). Spojke v obliki črke Π namreč kar za 60 % povečujejo stabilnost stavbe. V isti čas, v obdobje Hadrijana (117–138 n. št.), lahko uvrstimo tudi izgradnjo portika z nišami, saj gre za arhitekturni element, značilen za Hadrijanov čas, pri čemer najboljšo analogijo predstavlja prav Hadrijanova knjižnica v Atenah (Slika 87).

Slika 87. Primerjava kombinacije polkrožnih in pravokotnih niš portika

Predelavo prostilnega tetrastila v heksastilni psevdoperipter lahko vidimo kot hkraten projekt gradnje portika z nišami in ju zato obravnavamo kot isto gradbeno fazo. Časovno opredelitev pa potrjuje tudi analiza okrasa ohranjenega kotnega kapitela, ki kljub slabi ohranjenosti ponuja dovolj elementov za primerjave s kapitelom iz Emone, ki ga na podlagi stilne analize noše kipa prav tako uvrščajo v Trajanovo (98–117 n. št.) oziroma Hadrijanovo obdobje (117–138 n. št.). Večim gradbenim fazam v prid govori tudi različna struktura zidov, saj je bil »zid templja zgrajen iz kamna lomljenca, vezanega z živim apnom in skrbneje izdelan«. Po drugi strani je bil »zid portika sestavljen tudi iz razlomljenih opek in je bil slabše izdelave«.

Slika 88. Primerjava korintskih kapitelov: »županov« kapitel in kotni korintski kapitel ter kapitel Togata iz Emone. Risarska rekonstrukcija za »županov« kapitel je povzeta po proporcih pilastra Agripovih skladišč (horrea Agrippina), ca. 15 n. št. Risarska rekonstrukcija za kotni kapitel in kapitel Emonca je povzeta po kapitelu templja neznanega božanstva iz Sabrathe, sredina 2. stoletja n. št.

Nato je svetišču postopoma upadal pomen, opuščen in dokončno porušen oziroma požgan pa je bil najkasneje v nemirnih časih druge polovice 4. stoletja (faza 3), saj je iz tega časa najdenih tudi največ novcev. Deloma pa lahko opredelimo tudi 4. fazo, ko s prostora svetišča poznamo nekaj sledov rabe prostora v zgodnjesrednjeveškem obdobju, natančneje v prvi polovici 6. stoletja (Slika 33).

Če torej povzamem hipotetične faze rabe prostora (Slika 89):

  • Faza 0: starejši objekti s stojkami oziroma utrjevanje terena z lesenimi piloti. Mogoče tudi ostanki latenskega svetišča;
  • Faza 1: tetrastilni eustilni prostilni tempelj s tempeljskim dvoriščem;
  • Faza 2: dograjen rimski heksastilni sistil inizgradnja portika z nišami;
  • Faza 3: svetišče porušeno in požgano v prvi polovici 4. stoletja;
  • Faza 4: raba prostora v zgodnjesrednjeveškem obdobju (prva polovica 6. stoletja).
Slika 89. Prikaz hipotetičnih gradbenih faz

Omenim naj še to, da lahko začetke obravnavanega rimskega svetišča postavimo v čas druge polovice 1. stoletja, to pa je tudi čas, ko je prenehalo obstajati zgodnjerimsko svetišče na Mariborski cesti in morda bi v tem dejstvu lahko videli prenos kultnega fokusa na območje t. i. Herkulovega svetišča. V to obdobje se namreč uvršča izgradnja foruma in forumskega templja1, o obnovi apsid (svetišča? term?) pa priča tudi majhna napisna ploščica2. Na sočasno gradnjo oziroma načrtovano gradnjo kaže še linijska poravnava t. i. Herkulovega svetišča, templja z apsido in svetiščnega območja na Mariborski cesti (Slika 90). Glede na to, da bi fazo 0 na območju t.i. Herkulovega svetišča lahko uvrstili v poznokeltsko oziroma zgodnje rimsko obdobje in da v to obdobje uvrščamo tudi svetiščni kompleks na Mariborski cesti, bi ta linijska poravnava lahko predstavljala močan indic za naslonitev rimskega urbanističnega plana na starejše keltske tradicije.

Slika 90. Urbanistična karta Celeje z lokacijami svetišč in/ali templjev (po Krajšek 2014, 8, sl. 3, potek obzidja na južnem bregu Savinje obravnavam zgolj kot hipotezo in ga zato označujem črtkano)

Manjši tempelj z apsido3 je datiran v začetek 1. stoletja, v začetek druge polovice 1. stoletja pa je je opredeljena tudi najstarejša mestna ulica v Celju na območju današnjega Knežjega dvora4 in glede na novo rekonstrukcijo tudi prva faza svetišča na platoju Miklavškega hriba nad mestom. Obdobje Domicijana (81–96 n. št.) je očitno čas, ko so v Celeji vzpostavljali rimsko infrastrukturo in s tem zgradili oziroma obnovili najpomebnejše javne stavbe. Rimsko prisotnost na območju Celja pred tem datumom bi lahko torej videli kot neuradno ter občasno oziroma kratkotrajno v smislu trgovcev in načrtovalcev monumentalne mestne infrastrukture. Tovrstna hipoteza bi razložila tudi neskladje med epigrafskimi podatki, ki v prvi polovici 1. stoletja kažejo na izključno lokalno prebivalstvo, medtem ko keramična produkcija že kaže izrazit italski vpliv5.

  1. KRAJŠEK, J. 2014, Topografija Celeje. – V / In: M. Bausovec, Vivas felix, Celia. Arheološko najdišče osrednja knjižnica Celje, 9–21.
  2. KOLŠEK, V. 1995, Napisi iz Celja in njegove okolice. – Arheološki vestnik 46, 279–289.
  3. PIRKMAJER, D. 1988, Glasbena šola, Slomškov trg, Na okopih. – Varstvo spomenikov 28, 262– 263.
  4. KREMPUŠ, R. 2001, Arheološke raziskave Knežjega dvora v Celju. – V / In: Srednjeveško Celje. Archaeologia historica Slovenica 3. – Ljubljana, 25–38.
  5. KRAJŠEK, J. 2016, Keramika rimske Celeje. – Neobjavljena disertacija / Unpublished PhD thesis, Univerza v Ljubljani.