Urbanizem Celeje in arhitekturni kontekst svetišča

Najstarejši ostanki poselitve so znani z območja nad kolenom Savinje, kjer se je na zahodnem vrhu Miklavškega hriba razvila prazgodovinska naselbina. ¹ Sodeč po najdbah iz naselbine in njene neposredne bližine je bilo območje Miklavškega hriba poseljeno že ob koncu obdobja kulture žarnih grobišč. Naselbina je višek doživela kasneje, v halštatskem obdobju, posamezne najdbe pa izvirajo tudi iz mlajše železne dobe.² Ob naselbini iz starejše železne dobe so bili odkriti ostanki okopov. Na podlagi lončenine, odkrite pri raziskavah na Sadnikovem vrtu med leti 1947 in 1950, predvidevamo sočasno naselbino tudi na spodnji terasi Miklavškega hriba.³ Latenskim in zgodnjerimskim najdbam s teras na severnem vznožju Miklavškega hriba, obsežnemu sklopu numizmatičnih najdb ter drugih predmetov iz struge Savinje⁴ se pridružujejo tudi posamezni predmeti iz širše okolice, ki večinoma izhajajo iz poznorimskih kontekstov.⁵ Zgodnjerimska naselbina se je oblikovala na mestu starejše keltske Kéleie, njen natančnejši obseg pa zaradi pomanjkanja sistematičnih raziskav ni znan. Velikost rimske Celeje zgodnjega 1. stoletja lahko približno ocenimo na 8–10 ha.⁶ Širitev in razvoj rimskega mesta sta narekovala lega in potek Savinje ter njenih pritokov (Voglajna, Hudinja, Ložnica, Koprivnica in Sušnica).⁷ Mesto Celeja je cvetelo vse do konca šestdesetih let 2. stoletja, v tem času pa je velikost mesta dosegla svoj največji obseg, ca. 70 ha.⁸ V tem času je cesar Hadrijan večkrat potoval po provincah, med svojim prvim potovanjem pa je verjetno obiskal tudi Norik in Retijo.⁹ V Markomanskih vojnah (166–180 n. št.) je bilo mesto močno prizadeto, najverjetneje požgano, število prebivalcev pa se je zelo zmanjšalo. V obdobju severske dinastije je Celeja doživela preporod, saj so obnovili ceste, tlakovali in okrasili forum in forumski tempelj, predvideva pa se tudi izgradnja prvega obzidja. Velikost Celeje v pozni antiki od sredine 4. stoletja naprej lahko ocenimo le glede na rekonstruiran potek obzidja, pri čemer južna stranica obzidja še ni natančneje locirana, ocene velikosti mesta pa se gibljejo med 25 in 40 ha.¹⁰

Postavitev t. i. Herkulovega svetišča na plato nad mestom lahko torej povežemo z ugodno geografsko lego in hkrati tudi družbenopolitičnimi razlogi. V geografskem smislu spodnja terasa Miklavškega hriba namreč predstavlja dominanto nad mestom. Svetišča podobnega tipa, torej templji s portikom, se v srednjeevropskih in severnoafriških provincah pojavljajo v treh konekstih:

(i) na forumu ali ob glavnih (cestnih ali vodnih) komunikacijah;

(ii) v fizični ali vizualni povezavi z gledališčem;

(iii) kot poudarek določene točke v prostoru v povezavi s starejšimi kultnimi tradicijami, v primerih noriških svetišč torej keltskimi.

V povezavi s keltskimi tradicijami bi lahko razumeli tudi izbiro lokacije obravnavanega svetišča, saj se je to območje nahajalo znotraj domnevnega opida, zaradi česar je imela postavitev rimskega templja na tem mestu nedvomno družbenopolitične konotacije. Priključitev Norika je namreč potekala mirno, še več: štirim izbranim mestom, med njimi tudi Celeji, so nemudoma podelili status municipija, zato bi v primeru t. i. Herkulovega templja težko videli potrebo po utrjevanju oblasti in vsiljevanju religije, še posebej na območju domnevnega opida. Zato je šlo verjetno za dejanje spojitve keltskega in rimskega elementa, s katerim so še dodatno utrdili vez med med Kéleio in Celejo oziroma Norikom in Rimom. Na spoj dveh različnih tradicij kaže tudi tloris svetišča z osrednjim razmeroma majhnim templjem in zelo blizu potekajočim enoladijskim portikom. Tipični rimski templji so namreč neprimerno večjih dimenzij, poleg tega pa je razdalja med osrednjim templjem in obdajajočim portikom veliko večja (Slika 91).