Današnje stanje
Svetišče je danes prezentirano in situ, vidni so zidovi templja ter južni in zahodni notranji zid portika. Delno so prezentirani zidovi oziroma temelji templja, zid med cello in vestibulom ter sprednji zidec. V jugovzhodnem vogalu vestibula leži blok iz marmorja, del praga (Slika 40), ki ga lahko primerjamo s podobnimi iz Ostije (Slika 41). Na južnem in severnem zidu templja ležijo še deli spodnje profilacije podija (Slika 42), ki jih lahko primerjamo z deli spodnje profilacije iz forumskega templja v Ninu (Slika 43). V SZ vogalu celle sicer leži en podstavek za bazo, ki pa spada k portiku (Slika 44).
Korintski kapitel je, kot že omenjeno, postavljen na rekonstruiran steber v severovzhodnem kotu svetišča. Notranji zid portika je ohranjen v prvotnem stanju, viden je na južnem in zahodnem delu. Na južnem zidu so iz svojih prvotnih leg deloma premaknjeni podstavki za baze (Slika 45), na enemu od podstavkov je postavljen rekonstruiran steber. Med njimi ležijo bloki iz peščenjaka. Na zahodnem notranjem zidu so prav tako vidni deloma premaknjeni podstavki za baze stebrov, na enem je bil postavljen še en steber, vendar je ta steber zaradi neutrjenega zidu danes prevrnjen.
Notranji severni zid je na terenu viden le deloma, prepoznamo ga tudi glede na morfologijo terena (Slika 45) in lego morebitne podlage za klop (Slika 15).
Zunanji zahodni zid je prav tako danes zasut in na terenu ni viden. Severni zunanji zid portika je močno poškodovan in viden na delu, kjer je pobočje posuto (Slika 45), prečno nanj pa na tem delu poteka zid v smeri sever – jug, ki pa ga Klemenc v svojih poročilih ne omenja.
Ker je pobočje na tem predelu izjemno strmo, ga nismo fotografirali, smo ga pa umestili v prostor z elektronskim tahimetrom (Slika 58).
Poleg in situ, pa je kar nekaj ex situ elementov, ki jih najdemo v neposredni okolici svetišča. Na vrtu sosednje hiše (Maistrova ulica 8) se tako nahajata baza stebra toskanskega reda in kapitel stebra toskanskega reda (Slika 47). Dva arhitekturna elementa najdemo tudi pri hiši na Maistrovi ulici 11; eden je del praga templja (Slika 48), v ograjo pa je vzidana verjetno baza stebra portika (Slika 49).
V cerkev sv. Nikolaja na vrhu Miklavškega hriba je vzidanih kar nekaj spolij; k svetišču lahko z gotovostjo prištejemo dva dela marmornega strešnega venca (Video 50, Video 51), del marmornega arhitrava (Video 52) pa glede na proporce pripada templju. V cerkvi najdemo vzidanih še kar nekaj spolij1, ki jih ne moremo z gotovostjo pripisati svetišču, je pa zelo verjetno, da jih večina izvira prav od tam. Od arhitekturnih elementov, ki se danes nahajajo ex situ, naj omenim še kamnit korintski kapitel (Slika 53), ki ga zaradi zapisa v inventarni knjigi (ki ga posredno uvršča k svetišču) in ustreznih proporcev prav tako pripisujem k svetišču.
Video 50. Levi del strešnega venca, vzidan v cerkev sv. Nikolaja
Video 51. Desni del strešnega venca, vzidan v cerkev sv. Nikolaja
Video 52. Del arhitrava, vzidan v cerkev sv. Nikolaja
V Pokrajinskem muzeju Celje hranijo tudi drobne najdbe, ki jih lahko povežemo s t. i. Herkulovim svetiščem.
Omenili smo že dela dveh kipcev, na katerih lahko prepoznamo upodobitev Herkula (Slika 1, Slika 2), del palca večjega kipa iz marmorja (Slika 3), glinen zaključek strešne opeke oziroma antefiks (Slika 14) in del barvne štukature (Slika 27). Poleg tega tukaj najdemo tudi 3 del akantovih listov iz marmorja (Slika 54, Slika 55, Slika 56) in del rozetnega ornamenta prav tako iz marmorja (Slika 57).
Da bi lahko pravilno interpretirali arhitekturne elemente, je bila pripravljena tudi analiza sledov gradnje, spajanja in umeščanja. Opredelili smo sledi obdelovanja, meje med fino in grobo obdelavo in luknje na nosilni ploskvi. Te pa lahko opredelimo kot dvigovalne luknje, luknje za horizontalno in vertikalno vezavo, umestitev zgornjih elementov in kamnoseške označbe. Sledi gradnje, spajanja in umeščanja pa kažejo tudi poškodbe, ki smo jih lahko predelili kot rimskodobne, poznorimskodobne, srednjeveške oziroma novoveške in moderne. Kot zanimivost naj izpostavimo to, da so srednjeveške oziroma novoveške poškodbe nastale zaradi ropanja svinca, saj je bil tako pridobljen svinec verjetno dobrodošel pri izdelavi trnkov oziroma uteži za vrvico, ki so jih s pridom uporabili pri ribolovu v bližnji Savinji oziroma Voglajni.
Zidove in arhitekturne elemente svetišča smo geodetsko izmerili z elektronskih tahimetrom. Primerjava Klemenčevega načrta in geodetskih meritev pokaže jasna odstopanja domnevnega stanja na terenu med izkopavanji od današnjega delno rekonstruiranega stanja. Zanimiva je stopnja natančnosti pri poteku notranjega in celo zunanjega zidu portika ter pri legi niš, ki jih danes prepoznamo le v konfiguraciji terena in skoraj popolnoma sovpadajo z lego niš med izkopavanji. Največje razlike so pri zidovih templja, še posebej pri zahodnem, južnem in vzhodnem zidu. S potekom zahodnega zidu so imeli težave že med izkopavanji, saj ga niso mogli natančno določiti. Pri južnem zidu templja so očitno združili linijo zidu, linijo, v kateri so ležali deli spodnje profilacije podija, in t. i. zidno koleno v jugovzhodnem vogalu. Podobno situacijo opazimo tudi na vzhodu, kjer so rekonstrukcijo zidu postavili med vzhodnim zidom in sprednjim t. i. prizidkom. Severni zid templja ter zid med cello in vestibulom razmeroma dobro sovpadata s potekom zidu med izkopavanji (Slika 58). Opravljene so bile tudi georadarske raziskave2, ki so pokazale na kar nekaj anomalij (Slika 59).
