Slovar

aedes
Aedes - hiša božanstva v smislu klasičnih grških, etruščanksih in rimskih kultnih stavb (vir: Jerala 2017).
antefiks
Antefiks (lat. antefigere, 'spredaj pritrjen') je čelna opeka oziroma navpični element kot zaključna ploščica na opečnati strehi. V velikih stavbah je bilo čelo antefiksa kamnito in bogato izrezljano, pogosto z ornamentom palmete. V manjših zgradbah so antefiks oblikovali iz keramike, običajno iz terakote, in so bili okrašeni z liki ali drugim okrasjem, še posebej v rimskem obdobju. Iz tega obdobja so jih našli na številnih velikih zgradbah, tudi na zasebnih hišah. (vir: Wikipedia)  


 
Postavitev antefiksa (vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Antefix,_Nordisk_familjebok.png)  
apsida
Apsida oziroma niša je del elementa, ki oblikuje zunanji element polkrožne ali poligonalne oblike (glej npr. Ginouvès 1998).
area sacra, area publica
AREA SACRA - sveti prostor
AREA PUBLICA - javni prostor
arhitrav
Arhitrav - del horizontalnega elementa, ki leži na podpornih elementih (stebrih, pilastrih, polpilastrih).
avgustejsko obdobje
Avgustejsko obdobje - čas med leti 27 pr. n. št in letom 14 n. št. V Rimu je to čas intenzivne gradnje in obnove (glej npr. Stamper 2005).
cela
Cela ali cella - (iz latinščine majhna komora), zadnji del templja, v literaturi najdemo tudi izraz pars postica ali naos


Rekonstrukcija pročelja in presek celle velikega templja (Dessins D. Krencker, Krencker & Zschietzschmann 1938, vir: http://books.openedition.org/ifpo/1456)
distil, tetrastil, heksastil, oktastil, dekastil
Tip templja glede na število sprednjih stebrov. Poznamo:
  • distil: dva stebra
  • tetrastil: štirje stebri
  • heksastil: šest stebrov
  • oktastil: osem stebrov
  • dekastil: deset stebrov
dorski, jonski, korintski

Risbe dorskih (prvi trije), jonskih (naslednji trije) in korintskih (zadnja dva) stebrov (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Steber)

 
Dorski slog, tudi dorski red, je eden od petih slogov gradnje v antični arhitekturi. Zanj so značilni kapitel, ki je vedno sestavljen samo iz dveh elementov, ehina in abaka, triglifi na frizu ter mutuli in kaplje (gute) na spodnji strani krone venca. Dorski slog so uporabljali v grški in rimski arhitekturi, pri čemer grški stebri vedno stojijo na stilobatu, medtem ko imajo rimski včasih tudi bazo. Po svojih značilnostih obravnava kot začetna stopnja razvoja kamnitih zgradb, ker še vedno vsebuje nekaj elementov, značilnih za predhodno leseno sakralno arhitekturo. (vir: Wikipedia) Jonski slog ali jonski red je eden od slogov klasične arhitekture. Nastanek jonskega sloga razlagajo s potrebo, da se poleg dorskega stebra, ki simbolizira moč moškega telesa, utelesi tudi steber posnemanja gracioznosti in lepote ženskega telesa. (vir: Wikipedia) Korintski slog ali korintski stebrni red predstavlja arhitekturni red, ki je bil pri rimskih stavbah največkrat uporabljen, njegov glavni element pa je seveda kapitel, ki se je oblikoval v 5. in 4. stoletju pr. n. št. v Grčiji. Z izgradnjo Avgustovega foruma postane oblika tega kapitela v Rimu izjemno priljubljena in skoraj kanonična.


Korintski kapitel in njegovi deli (foto M. Jerala)
elektronski tahimeter
Elektronski tahimeter - naprava za geodetsko merjenje elementov v prostoru.
entablatura, arhitrav, friz, strešni venec


Etablatura (italijansko intavolatura) je nadgradnja preklad in pasov, ki ležijo vodoravno nad stebri, ki počivajo na svojih kapitelih. Entablature so glavni elementi klasične arhitekture in se pogosto delijo na arhitrav (gredni nosilec), friz (ki je lahko okrašen) in venec (projekcijski člen pod pedimentom). Grški in rimski templji so nastali na podlagi lesenih konstrukcij, pri čemer se oblika prehoda z lesene na kamnito strukturo imenuje petrifikacija ali okamnitev. Struktura entablature se spreminja s tremi klasičnimi slogi (redi): dorskim, jonskim in korintskim. V vsakem je sorazmerje delov (arhitrav, friz, (strešni) venec) določeno s sorazmerjem stebrov. V rimskih in renesančnih je običajno približna četrtina višine stebra. Različice, ki ne ustrezajo tem razmerjem, so običajno njihova izpeljava. (vir: Wikipedia)
ex situ
Ex situ je latinski izraz, ki pomeni izven mesta odkritja.
Faimingen
Faimingen - rimsko ime Phoebiana v današnji južni Nemčiji. Prve rimskodobne ostaline iz Phoebiane so znane iz poznodomicijanskega/trajanskega časa, pod Trajanom se je razvila plana civilna naselbinapod Antoninom Pijem so ustanovili vicus, pod Karakalo so dodali kamnito obzidje, leta 233/35 so zaradi alemanskih vpadov zgradili kastel z močnim obrambnim zidom, njegov značaj je bil omejen na vojaško postojanko in kot taka je obstajala do konca 4. stoletja (vir: Trunk 1991).
Flavia Solva
Flavia Solva - Wagna pri Lipnici na avstrijskem Koroškem
flavijsko obdobje
Flavijsko obdobje - čas med leti 68 in 96 n. št. V tem času so vladali Galba, Oton in Vitelij (68-69), Vespazijan (69-79 n. št.), Tit (79-81 n. št.) in Domicijan (81-96 n. št.).
forum
Forum (lat. forum, mn. fora, dobesedno "mesto na prostem") je bil v Starem Rimu sprva naziv za ograjen prostor pred grobom, kasneje pa je dobil več pomenov. V rimskih municipijih in vseh civitas je bil osrednji večnamenski prostor, obkrožen z javnimi zgradbami in kolonadami, ki je služil predvsem kot javno zbirališče. Bil je nekakšna rimska prikrojitev in združitev grške agore (tržnice) in akropole. Izraz forum je lahko pomenil tudi sodišče ali razsodišče. (Wikipedia) Forum še posebej v provincah predstavlja rezultat premišljenega urbanega načrtovanja, rimske provincialne administracije in propagande. Na eni strani forum zamejuje tempelj, na drugi pa bazilika, dvignjeno tempeljsko dvorišče je oblikovano na podlagi simetrije, area publica pa obdajajo prosto dostopni portiki. Včasih ob straneh najdemo administrativne stavbe ali taverne. Arhitekturna oblika foruma se je verjetno oblikovala že konec 3. stoletja pr. n. št., med republikanskim in zgodnjegaavgustejskim obdobjem pa se je v Laciju in Kampaniji dopolnjevala ter izpopolnila v svojo končno obliko.
Frauenberg
Frauenberg - vzpetina nad Flavijo Solvo
Galorimsko svetišče
Galorimsko svetišče - galorimski tempelj, keltsko-rimski tempelj, galorimski obhodni tempelj, tempelj galorimskega tipa ali obhodni tempelj oziroma tempelj obhodnega tipa. Ta tip svetišč večina raziskovalcev interpretira kot produkt združenja galske in rimske kulture, vendar v Galiji in Britaniji še pred rimsko zasedbo opazimo svojevrsten razvoj teh templjev, ki so očitno igrali pomembno vlogo v manjših naselbinah na podeželju. Ta tip se najpogosteje pojavlja v osrednjem in severnem predelu Galije, v Britaniji in rimski Germaniji s skoraj 300 dokumentiranimi in dobro poznanimi primeri in predstavlja keltsko kultno obliko z arhitekturno dekoracijo v rimskem monumentalnem kamnu.
Hadrijanovo obdobje
Hadrijanovo obdobje - čas med leti 117 in 138 n. št. Obdobje intenzivnih gradenj v Rimu in provincah (glej npr. Boatwright 2000).
Hohenstein
Hohenstein - današnje mesto na avstrijskem Koroškem. V rimskem času je bilo to svetiščno območje v okviru mesta Virun.
in antis, prostil, amfiprostil, peripterni, psevdoperipterni, dipterni, psevdodipterni, hipterni
Glede na razporeditev stebrov Vitruvij opredeli tip templja, ki je lahko in antis, prostilni, amfiprostilni, peripterni, pseudoperipterni, dipterni, pseudodipterni ali hipterni.

 
Tipologija templjev glede na razporeditev stebrov (vir: Hicky Morgan et al. 2006, sl. 13)  
in situ
In situ je latinski izraz, ki pomeni na mestu odkritja.
interkolumnij
Interkolumnij v arhitekturi razmik med stebri v nizu, merjeno na dnu trupa stebra. Standardni interkolumniji so naslednji:
  • Piknostil - en in pol premer stebra
  • Sistil - dva premera stebra
  • Eustil - dva in tričetrt premera stebra; po Vitruviju najlepše razmerje
  • Diastil - trije premeri stebra
  • Areostil - štiri ali več premerov stebra (zahteva lesen namesto kamnit arhitrav)
klasični italski tempelj na podiju
Italski tempelj je sestavljen iz sprednjega (pars antica) in zadnjega dela (pars postica). V zadnjem delu (pars postica) je bila postavljena glavna kultna statueta čaščenega božanstva. Pročelje je poudarjeno, entablatura je kamnita. Tempelj stoji na podiju, do katerega vodi stopnišče, to pa še dodatno poudarja dostop v tempelj samo s sprednje strani. Prevladujoča stebrna reda sta jonski in korintski.
kontrafor
Kontrafor - konstrukcija, ki predstavlja ojačitev stene in preprečuje zdrs zidu (glej npr. Ginouvès 1992).
labrum
Labrum - samostoječa plitva posoda za vodo na nogi; običajno so služili kot posode za mrzlo vodo in naj bi se nahajali v calidaria termalnih kompleksov ali pa jih lahko umestimo v balneum ville.


Labrum na t. i. trikotnem forumu v Pompejih
Norik
Norik je bila rimska provinca, ki je obsegala večino sedanje Avstrije in del Slovenije in Bavarske. Na vzhodu je mejila na rimsko provinco Panonijo, na jugu na Italijo, na zahodu na Retijo in na severu na reko Donavo. Že v 2. in 1. stoletju pr. n. št. je bil pogodbeno vezan na Rim, k rimskemu imperiju je bil priključen leta 15 pr. n. št., status municipija pridobi s Klavdijem (glej npr. Alföldy 1974).
oppidum
Opidum (latinsko: oppidum, mn. oppida), veliko utrjeno naselje iz železne dobe. Opidi so se pojavili v 2. in 1. stoletju pr. n. št. se razširili po Evropi od Britanije na zahodu do roba Panonske nižine na vzhodu. Obdržali so se do začetka rimskih osvajanj Evrope. Na ozemlju severno od Donave, ki ga Rimljani niso osvojili, so se opidi uporabljali še v 1. stoletju n. št..
peristil
Peristil - peristil je sestavljen iz več portikov (portico) ali kril (alae) znotraj ali izven stavbe ter ga sestavlja zid in stebrišče (vir: Ginouves 1998).
peristilno dvorišče
Peristilno dvorišče - dvorišče, obdano s portiki.
podij
Podij - dvignjena ploščad, na katerem je stal tempelj ali celoten svetiščni kompleks.
portik
Pórtik (latinsko: porticus) je v arhitekturi pokrit prostor s stebri na eni ali treh straneh, navadno pred glavnim vhodom v stavbo. (vir: Wikipedia) Portiki so bili sprva oblikovani kot prostostoječe stavbe z dolgim ozkim tlorisom ter z zunanjo in notranjo kolonado, običajno so jih uporabljali v trgovske namene, hkrati pa predstavljali element, ki je zamejil nek prostor znotraj natrpanega mesta. S Pompejem (porticus Pompeiana) portiki dobijo še dodaten pomen kot sredstva politične propagande in osebne glorifikacije.
spodnja profilacija podija
Spodnji zaključek podija je predstavljala spodnja profilacija podija, stene podija so bile običajno obložene z obložnimi ploščami, ki so bile zgoraj delno fiksirane z zgornjim delom profilacije. Prisotnost obložnih plošč ali profilacije podija dokazuje obstoj podija. Spodnja profilacija podija je glede na pristopno višino lahko ležala neposredno na temeljni plošči ali pa na temelju podija.


Rim, Belonin tempelj. Zid podija je obložen z obložnimi ploščami, spodaj vidimo spodnjo profilacijo podija, zgoraj pa zagornjo profilacijo podija. Foto: M. Jerala
spojke lastovičji rep
Spojke lastovičji rep - sled vertikalnega spajanja blokov v obliki lastovičjega repa.


Spojke lastovičjega repa (vir: Jerala 2017)
spojke Π
Spojke Π - sled vertikalnega spajanja blokov v obliki črke Π.


Spojke v obliki črke Π (vir: Jerala 2017)
spolija
Spolija - v sekundarnih kontekstih ponovno uporabljen antični kos spomenika.
steber, baza, deblo (trup), kapitel
Steber v arhitekturi in statiki je konstrukcijski element, ki prenaša težo pritiska od zgoraj na druge konstrukcijske elemente spodaj. Izraz steber velja zlasti za veliko okroglo podporo, pogosto profilirano, sestavljeno iz trupa, kapitela in baze in je iz kamna ali pa ima tak zgled. Baza, če obstaja, je v klasičnem stebrnem redu pogosto razdeljen v dva dela, v nižjem je kvadratna plošča imenovana plinta. Ta porazdeli težo stebra na večjo površino. Plinta je v redkih primerih obdelana tudi z okraski ali listnimi motivi. Presek dejanske baze je okrogel. Baza je lahko sestavljena tudi iz več vodoravnih plošč. Serija utorov, trohilusov in grebenov, torusov, razdeli osnovno telo baze in določi njeno prepoznavnost. Število in zaporedje utorov in grebenov je običajno definirano tipološko in se imenuje odvisno od lokacije (efeška, samoška, atiška ali peloponeška ter kompozitna baza), če naštejemo samo nekaj primerov. Trup stebra je lahko monoliten (iz enega kosa), vendar je običajno sestavljen iz več tako imenovanih prstanov. V starih časih so naležne površine prstanov večinoma izdelali na način anathyrosis (določena tehnična obdelava površin starodavne kamnite arhitekture v grškem in rimskem gradbeništvu) in tako zagotovili maksimalno prileganje in stabilnost. V arhaičnem obdobju so bili stebrni prstani povezani s središčnim, dolgim, lesenim ali svinčenim moznikom. Kapitél (iz latinsko caput - glava), vrhnji element stebra, pilastra ali polpilastra. Tako s statičnega kot tudi monumentalnega vidika predstavlja prehod med navpičnimi in vodoravnimi elementi. Zagotavlja uravnotežen prenos navpičnih silnic (glej npr. Ginouvès 1992).
strešni venec
Strešni venec - znan tudi kot cornice, gre za zgornji element entablature (glej Ginouves 1992).
svetišče
Svetišče - lahko gre za poimenovanje v prostorskem ali časovnem smislu. V prostorskem smislu gre lahko za poseben prostor, lahko pa ga razumemo tudi kot arhitekturni kompleks, tako v smislu rimskih (npr. tempelj s portikom) kot tudi drugih arhitekturnih starejših tipov (npr. galorimsko svetišče) (vir: Jerala 2017).
svetiščni kompleks
Svetiščni kompleks - v prostorskem smislu gre lahko za kompleks templja s portikom, nišami, dvoriščem, dvoriščnim zidom, s prostori kot sacellae ali tabernae. V časovnem smislu pa ga razumem kot multiperioden skupek arhitekturnih celot, ko se npr. nad starejšim galorimskim svetiščem nahaja rimski tempelj, pri čemer slednji vključuje elemente starejše kultne stavbe (vir: Jerala 2017).
tempelj
Tempelj - poimenovanje za aedes (hiša božanstva) v smislu klasičnih grških, etruščanskih in rimskih kultnih stavb, saj se beseda tempelj nanaša na etruščansko tradicijo, ki so jo prevzeli tudi v italski sakralni arhitekturi (vir: Jerala 2017).
tempelj s portikom
Tempelj s portikom - v literaturi najdemo tudi izraz templa cum porticibus; to poimenovanje pa povzemam po 19. odstavku Res gestae divi Augusti (Avgust, Res Gestae 4, 20) (vir: http://www.perseus.tufts.edu/hopper/).
tempelj z dvoriščem
Tempelj z dvoriščem - Ograjena tempeljska dvorišča v rimski arhitekturi prej predstavljajo izjemo kot pravilo, njegove začetke pa lahko vidimo v primeru Templum Pacis (71-75 n. št.), ki tako predstavlja osnovo za vse naslednje svetiščne komplekse. V severni Afriki so tovrstni kompleksi znani pod izrazom temple à cour.


Templum Pacis
templum
Templum - v etruščanski tradiciji templum predstavlja términ, ki je sprva označeval prostor na nebu ali zemlji, ki ga je označil avgur (svečenik) za izvajanje auspices (obredov); aedes, hiša, pa je bil prvotno izraz za svetiščno stavbo, ki je ščitila božjo podobo. Na zemlji je bil templum obdan z drevesi, ki so zamejevala prostor, ki je bil viden avgurjevemu očesu. Kot tak je predstavljal poseben posvečen prostor. Na nebu so svečeniki označili kos neba, iz katerega so potem pričakovali znak bogov. V tem smislu je templum predstavljal vse, kar je bilo mogoče opaziti z očesom avgurja (vir: Stamper 2005).
toskanski red
Toskanski red - zgodnji modeli toskanskih stebrov izhajajo iz mikenskih in poznodorskih oblik in skupaj s predklasičnim grškim oblikovanjem predstavljajo osnovo za prve sakralne stavbe v Etruriji in sosednjih pokrajinah. Ta stebrni red največkrat najdemo v privatni in javni neformalni arhitekturi.


Toskanski stebrni red (vir: Jerala 2017)
vestibul
Vestibul - sprednji del templja, v literaturi najdemo tudi izraze pars antica, pronaos in veranda (vir: Jerala 2017).
Virun, Virunum
Virun oziroma Virunum na Gosposvetskem polju pri Gospe Sveti (nem. Zollfeld bei Maria Saal) na avstrijskem Koroškem. Ob vznožju predhodnega opida na Štalenski gori je bilo na novoustanovljeno mesto kot središče province Norik.
Vitruvij

Leonardo da Vinci,
Razmerja človeškega telesa po Vitruviju, okoli 1490. (vir: Wikipedia)

Vitruvij, Marcus Vitruvius Pollio, rojen 80 do 70 let pr. n. št., umrl po letu 15 pred našim štetjem, je bil rimski pisec, arhitekt, gradbeni in vojaški inženir v 1. stoletju pred našim štetjem, znan po delu, sestavljenem iz desetih knjig z naslovom O arhitekturi (De architectura). Njegova razprava o popolnem razmerju v arhitekturi in človeškem telesu je pripeljala do slavnega renesančnega Leonardovega Vitruvija. Po svojem opisu je bil topničar. Verjetno je bil višji častnik za topništvo, odgovoren za topničarje (doctores ballistarum) in metalce (libratores), ki so upravljali stroje. (vir: Wikipedia)
zračno lasersko skeniranje
Zračno lasersko skeniranje, imenovano tudi lidar ali LiDAR (Light Detection and Ranging oz. Airborne laser scanning). Gre za daljinsko zaznavanje pokrajine in kulturne dediščine, pri čemer zemeljsko površino skeniramo s pomočjo aktivnih tehnik daljinskega zaznavanja. LIDAR predstavlja relativno novo tehnologijo na področju prostorske arheologije in gre za zelo natančno tridimenzionalno kartiranje površine zemlje tudi v primerih, ko je površina porasla z gozdom in vegetacijo. Stopnja natančnosti digitalne površine in modelov terena, izdelanih na podlagi visokoresolucijskih lidarskih topografskih podatkov ogromno pripomore k identifikaciji preteklih dogodkov (glej npr. Mlekuž 2013).