Še pred izkopavanji svetišča je bilo z Miklavškega hriba znanih več najdb iz rimskega obdobja, npr. drobne najdbe, spolije, rimsko grobišče in ostanki rimskih stavb. Prav tako so bili znani tudi kamniti spomeniki, vzidani v okoliške stavbe, med katerimi naj še posebej izpostavimo cerkev sv. Nikolaja na Miklavškem hribu.
Plato, na katerem se nahaja t. i. Herkulovo svetišče, je bilo v času izkopavanj zaradi lastnika poimenovano tudi Sadnikov vrt. Pred izkopavanji je bilo območje na severni strani obdano z novodobnim navpičnim zidom, ki je hkrati predstavljal tudi podporni zid pobočja.Podporni zid je bil na nekaterih mestih poškodovan in je zato razkril način gradnje, ki je nakazoval rimski tip. Zaradi tega so na Sadnikovem vrtu izkopali več sond in testnih jarkov, ki so presekali zidove, v globino pa naj bi šli do intaktnih plasti. Natančnejša globina kulturnih plasti ni bila opredeljena. Izsledke izkopavanj je Josip Klemenc objavil v treh prispevkih:
- 1952 je v Arheološkem vestniku (l. 1952) objavil prispevek o delu reliefa glave, ki ga je opredelil kot poznoantičnega. Relief je bil namreč najden v deponiji izkopavanj iz prejšnje etape izkopavanj;
- 1957 je v Celjskem zborniku (l. 1957) objavil izsledke izkopavanj na Sadnikovem vrtu, v prispevku pa objavi del podatkov, pridobljenih z izkopavanji. Objavljen je načrt izkopavanj (Slika 9);
- 1961 je prav tako v Celjskem zborniku (l.1961) objavil prispevek, v katerem je povzel takratno védenje o Celeji ter ga dopolnil s podatki z območja svetišča. Bežno omeni tudi, da je bilo svetišče konservirano in prezentirano, objavljena je fotografija prezentiranega svetišča (Slika 10).
K sreči je bilo izkopavanje dokaj dobro fotografsko dokumentirano (Slika 12), del korpusa originalnih fotografij zdaj hrani Pokrajinski muzej Celje (PMC). Območje templja ni bilo izkopano v celoti. Na južnem notranjem zidu (Slika 11) ob tem zidu ter deloma na sloju estriha in ilovice so ležali prevrnjeni kamniti bloki (Slika 13).
Prostora templja niso sistematično izkopavali, saj je bila na tem delu ruševinska plast zelo debela in glede na fotografije iz izkopavanj, tudi bolj ali manj prekopana. Na območju vestibula so 2,5 m globoko v ruševinski plasti poleg ostale strešne opeke našli tudi odlomke kamnitih reliefov (Slika 1, Slika 2), del kamnitega kipa (Slika 3) in del glinenega antefiksa (Slika 14).
Portik so začeli odkopavati na severozahodnem delu platoja, kjer so odkrili njegov zahodni notranji zid (Slika 11). Odkopali so tudi severni notranji zid portika, na katerem pa ni bilo ohranjenih marmornih blokov ali blokov iz peščenjaka. Severozahodni vogal tega zidu je bil že v času izkopavanj uničen zaradi zdrsa dela platoja, je bil pa ohranjen potek zidu proti vzhodu. Na tem zidu so bili bolj ali manj in situ ohranjeni marmorni podstavki za baze stebrov, med njimi pa bloki iz peščenjaka. Poleg marmornih podstavkov za baze stebrov in blokov iz peščenjaka na območju južnega zidu najdemo tudi del podstavka za ograjo (Slika 15), ki jo lahko primerjamo s svetiščno ograjo v Zadru (Slika 16). Na območju severnega zidu portika je bil najden kamnit blok, ki ga lahko interpretiramo kot podlago za klop (Slika 17), ki jo lahko primerjamo npr. s klopjo grobnice v Pompejih (Slika 18). Med procesom konservacije so ta zid z marmornimi bloki in bloki iz peščenjaka pustili v prvotnem stanju, vendar ti danes zaradi propadanja niso več v svojih prvotnih legah (Slika 19).
Notranji zid portika je v svojem jugovzhodnem vogalu zavil proti jugu in nato proti zahodu ter se nadaljeval kot zunanji zid portika (Slika 11). Na južni strani oblikuje dvoje polkrožnih (Slika 20, Slika 22) in eno pravokotno (Slika 21) nišo. Zahodni zunanji zid portika ni ohranjen v celoti, niti ni ohranjen severozahodni vogal in večina severnega zidu, saj je bil ta del uničen, ko je plato zdrsnil v dolino. V jugozahodnem vogalu zunanjega zidu portika so bile blizu stika z zamejitvenim zidom na nivoju hodne površine položene marmorne plošče brez sledov spajanja in umeščanja (Slika 23). Podobne marmorne plošče so bile najdene tudi zahodno od zahodne apside (Slika 24).
Na zunanji strani zahodnega zunanjega zidu portika so pravokotno nanj odkrili še en zid, ki so ga prvotno interpretirali kot kontrafor, torej podpornik zidu (Slika 25).
Tla med zunanjim in notranjim zidom portika, torej notranji tlak porticiranega hodnika in tla v vseh treh nišah, so bila prekrita z estrihom oziroma gre za utrditev iz rečnih prodnikov, zaglajenih z malto. 20 cm pod estrihom so našli 1 m širok starejši zid (Slika 26), ki predstavlja običajen arhitekturni element, ki ne nakazuje večfaznosti, ampak zgolj kaže zaporedje gradbenega procesa.
V ruševini jugovzhodnega vogala portika je bilo najdeno tudi veliko stropnega ometa in odlomek štukature z jajčastim ornamentom (Slika 27).
Odlomek je polkrožne oblike in gre na podlagi rekonstruiranega premera za predmet s premerom 74 cm (Slika 28).
Lahko bi ga interpretirali kot ostanek labruma, torej velike samostoječe posode, napolnjene z vodo. Včasih je poimenovana tudi kot banja ali manjši bazen, enega od primerov pa najdemo tudi v Rimu (Slika 29).
Tovrsten labrum bi lahko stal na podstavku v tem vogalu portika (Slika 30), ki ga lahko primerjamo s podstavki iz Ostije, Italija (Slika 31).
Na jugovzhodni vogal portika se je naslanjal še en zid in ga lahko interpretiramo kot zamejitveni zid (glej Slika 11).
Na območju izkopavanj so izkopali tudi nekaj sond, med katerimi naj izpostavimo tisto, s katero so odkrili vodovod, sestavljen iz lesenih cevi in lesenega hrastovega korita (Slika 32), ki ga glede na najdbe lahko uvrstimo v rimski čas. Na območju svetišča so našli tudi poznoantične oziroma zgodnjesrednjeveške sledove iz 5. oziroma 6. stoletja.
V to obdobje naj bi spadala marmorna reliefna glava (Slika 33).
